Meni

“Ne nosi ga! Razvadila ga boš!”

Jaša bo kmalu star 18 mesecev, pa mi ta stavek še vedno odzvanja nekje v glavi..

Slišala sem ga sigurno že pred porodom, prve tedne in mesece po porodu pa sploh! No, še sedaj ga kdaj slišim.

Jašu sem na trebuščku prejšnji petek zagledala piko, na hrbtu še eno in na nogi še eno. Dobil je vodene koze. Vsi mi pravijo, da kako super, da jih je dobil. Prej jih preboli, boljše bo pravijo. A res? Po šestih dneh, se vročina giblje še vedno okoli 39. Pika pri piki, že tri dni ne je. Včeraj je zdravnik na pregledu rekel, da že zelo dolgo ni videl tako hude oblike. Ne vem kako naj sama sebe prepričam, da je torej res dobro da jih je dobil, še vedno pa sem v strahu, da ne bova pristala na infekcijskem oddelku.

Zadnji teden je, priznam, daleč najbolj naporen od vseh, od kar sem postala mama. Seveda otrok potrebuje tudi očeta, ampak na prvem mestu je to mama! Mama in mamin objem. Spanja ni. Dan in noč bi bil samo v naročju. Drugače joka. Seveda ga ne bom pustila jokati, ga tudi nikoli nisem. V naročju ga bom imela toliko časa, kolikor bo to želel.

Tako sem včeraj ponoči, ko sem se v naročju z Jašo sprehajala po spalnici razmišljala o tem, kako se v trenutku umiri, ko ga stisnem k sebi. Kako pomirjen je, ko nasloni glavo name.

In potem sem se spomnila na znameniti stavek: “Ne nosi ga preveč, boš ga razvadila!” A res!? Razvadila? S čim? Z ljubeznijo??

Po prihodu iz porodnišnice smo tako ali tako novopečeni starši bolj ali manj vsi bili prestrašeni in v šoku. Se spoznavali z novimi stvarmi, s tem kako starševstvo v resnici sploh zgleda. Prepričana sem, da se je vsak od nas srečal z neko teto/babico/sosedo, ki je takrat, ko ste vi ob joku otroka skočili v zrak, da ga dvignete, pripomnila da tega ne delajte. Da otroku škodujete in bo razvajen.

Tako, kot da je nošenje malega otročička, ki se je šele rodil strašanska napaka, ki bo pustila na otroku sledi in iz njega naredila popolnoma nesamostojno osebo, ki ne bo pripravljena na življenje! A edino kar v tem trenutku potrebuje je mamina ljubezen in bližina.

Sama se na te dobronamerne nasvete nikoli nisem ozirala. Nosila sem ga čez dan, v naročju in v bobi, včasih tudi celo noč, tudi spal je v mojem naročju kadar je le lahko. Gledala sem svojega otroka, spala v njegovi bližini in naredila sem vedno tako, kot sem čutila, ne tako kot piše v knjigah.

To je to, kar otok rabi. Po 9 mesecih v maminem trebuščku, kjer je bil zaščiten pred vsem, išče znane občutke, zvoke. Uči se živeti. Dojenček ne manipulira. Prepričana sem, da se te lastnosti otroci kasneje naučijo od nas, odraslih. Kako naj razloži svoje počutje drugače kot z jokom? Ne more.

Otrok ve, kaj ga pomirja. Zato išče mamo, mamin objem, mamino ljubezen, toplino.

Mama, ne obupaj! Nosi jih toliko, kolikor želijo.

Utrujenost mine. Neprespane noči se pozabijo. Še prehitro bomo praznih rok čakale, da sami pridejo do nas, nam povejo da nas imajo radi in objamejo. Še prehitro bodo odrasli. Še prehitro.. 

Se beremo,

Nuša ❤️

Gledam stare slike in kar ne morem verjeti, kako hitro raste! ❤️

Leave a Reply